 |
Vse o vseh rastlinah
Za nas z zelenimi prsti ...
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
zuf
Pridružen/-a: 05.01. 2008, 01:52
Prispevkov: 2449
Kraj: Vitanje in Litija
|
 Objavljeno: 15 Dec 2009 19:24 Naslov sporočila: Anton Komat intervju |
 |
|
Mož, ki je postal sinonim za sobivanje z naravo. Agens movens
vseh velikih naravovarstvenih akcij zadnjih 20 let, pisec
različnih knjig o ekologiji, ki kot predavatelj, kolumnist in
avtor televizijskih oddaj vodi svoj osebni projekt ekološkega
opismenjevanja. Medtem ko sta politika in gospodarstvo ob
svetovni krizi obupana, jo on jemlje kot priložnost za pohod
simbiotskega človeka, ki bo za svojega zaveznika na zemlji spet
vzel naravo.
Zakaj kmetijstva ni mogoče ustrojiti po hiperprodukciji
industrije, ki lahko vsako leto proizvede več izdelkov?
> Njiva ni fabrika. Kmetijstvo zavezuje človeka k spoštovanju
naravnih zakonov, ti pa so močnejši od zakonov industrije.
Pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori, kot jih
je v času faraonov. A mi smo kmetijstvo s sonca preusmerili na
nafto. Dokler je bila nafta poceni, je delovalo. Leta 1940 je
pri pridelovanju hrane človek vložil 1 kilo kalorijo fosilnih
goriv in dobil 3,4 kcal hrane. Danes moramo vložiti 10 kcal
energije, da dobimo 1 kcal hrane, torej imamo izjemno požrešen
energetski sistem. Če vzamemo prehranski sistem kot celoto:
požremo 20 odstotkov nafte, hkrati pa ta sistem izloči 40
odstotkov toplogrednih plinov. V energetski krizi se vsaka
sprememba takoj reflektira v hrani. V zadnjih nekaj mesecih se
je obseg ladijskega prevoza hrane med celinami zmanjšal za 40
odstotkov. Mislim, da je že 44 držav prepovedalo izvoz vsake
hrane. Razpada globalni prehranski sistem. To je alarm.
Energetsko bazo civilizacije moramo premakniti nazaj na sonce.
Kaj to praktično pomeni?
> Pri pridelavi na njivi porabimo 20 odstotkov naftne energije,
ki jo vsebujejo kemična gnojila, pesticidi, traktorski pogon,
vse drugo požrejo transport, tehnološka priprava, skladiščenje,
pakiranje. To nam govori o nujnosti prehoda na lokalni trg in
lokalno pridelavo hrane.
Pri konceptu lokalnega trga pa je nujna revolucija v miselnosti
potrošnika, ki se bo naenkrat veselil starih jabolčnih sort z
Dolenjske bolj kot izbire med mangom, papajo in ananasom.
> To je problem potrošniške družbe, ki proizvaja nekakovostno
in bolj ali manj nepotrebno kramo. John Stewart Mill je že leta
1848 pisal, da bo na neki točki razvoja ekonomija prišla do
ničte rasti. Ne bomo več povečevali inputa naravnih virov,
sledili visoki rasti kapitalskih donosov, ampak bomo šli v
recikliranje, v proizvodnjo kakovostnejših izdelkov in v
servisiranje, tako da bomo proizvedli samo toliko, kolikor
narava lahko obnovi. Na planetu ima filozofijo neomejene rasti
samo rakavo tkivo, za katero pa vemo, da gresta na koncu k
vragu in rak in njegov gostitelj. Bom povedal osebno izkušnjo.
V naši družini je bila pradedova sekira, na njej je bila še
letnica 1885. Eno samo sekiro smo imeli praded, ded, oče in
jaz, bila je iz vrhunskega jekla. Meni so jo žal ukradli, tako
da sem kupil novo, a mi je v dveh urah počila na navadni grči.
Kupil sem še eno, pa mi spet ni služila.
Zdaj proizvajamo kramo, ne pa kakovostne izdelke.
Pri sekiri lahko človek praktično presodi njeno kakovost. Kako
pa naj meščan presodi kakovost zelenjave in mesa, ko ne pozna
razlike med okusi hrane iz industrijske in domače pridelave?
> Kakovost hrane lahko primerjamo, če imamo dober monitoring.
Pri nas so institucije, ki se ukvarjajo z monitoringom,
popolnoma neučinkovite, saj so razdrobljene, delujejo po
različnih parametrih in med seboj tako rekoč sploh ne
sodelujejo. Potrebovali bi enotno agencijo za kemično in
biološko varnost. Brez novih zaposlitev, samo združila bi vse,
ki so zdaj nesistematično razmetani po desetih koncih. In bi
sodila pod nadzor parlamenta, ne pa pod politično opcijo, ki je
trenutno na oblasti. Po metodi agencije EPA (Environmental
Protection Agency), izjemno učinkovitega neodvisnega organa, ki
ga poznajo v severni Evropi in Ameriki.
Kaj je cena industrijske pridelave hrane?
> Zdravje ljudi. Fiziologi pravijo, da bi bilo danes tako rekoč
nemogoče napisati učbenik fiziologije človeka. Izredno težko bi
našli človeka, ki bi bil absolutno zdrav. Ne rečem, da ljudje
akutno obolevajo, imamo te subklinične primere, ko nismo ne
zdravi ne bolni. Tu je dobesedno zločinska naveza v ekonomiji,
kjer je cilj kapitala, da ljudje neprestano obolevajo, da potem
posegajo po zdravilih in farmakologiji. V zahodnem svetu je
delež zdravstvenih storitev med bruto stroški države okoli 15
odstotkov, to je trikratni porast v zadnjih 30 letih.
Ko prebiramo o razlogih za obolevanje, so glavni vzroki tobak,
holesterol, stres in premalo gibanja.
> To se ponavlja že 50 let. Zdravstveni sistem bi moral bdeti
nad biološko in kemično varnostjo hrane, saj ta danes najbolj
ogroža človeka. Tu je zanimiv podatek, da je v istem deležu,
kot narašča cena zdravstvene oskrbe, padla cena hrane. Povezava
med hrano in zdravjem je merljiva. Kmetijstvo je naredilo
napako, ko je šlo v industrijsko proizvodnjo tovarniških hal.
To je vsiljeno, navsezadnje: pšenica danes potrebuje natanko
toliko dni, da dozori, kot v dobi faraonov. Narave ne moreš
oblikovati po kalupu povečevanja industrijske proizvodnje.
Kakšna je voda v Sloveniji?
> Četrtina je prek mere kontaminirana, četrtina je
kontaminirana, polovica pa je na meji. Zdaj se je pojavil še
hujši problem zaradi velikih gradbenih posegov v okolje, ki
povzročajo hude motnje v hidrorežimu pokrajin. Ogromne parkirne
površine megamarketnih in industrijskih con, avtoceste in druge
asfaltirane površine so narejene tako, da voda hitro odteka v
kanale in ne pronica več v zemljo, torej je ne namaka več.
Imamo v bistvu relativno sušo, čeprav padavin ni premalo. Od
leta 1984 hidrologi v Sloveniji ugotavljajo negativno vodno
bilanco, ki se pospešeno povečuje. V državi, ki da kaj nase, ne
smejo dopustiti, da ekonomisti in sami politiki odločajo o
temeljnih razvojnih ukrepih brez sodelovanja ljudi, ki kaj vedo
o posledicah teh odločitev. Potem namreč posledice padejo kot
breme na ljudstvo.
Katera voda je boljša, iz pipe ali iz plastenke?
> Država naravnost podpira ustekleničenje vode, ker ji to
prinaša zaslužek od koncesije in DDV od prodaje. Toda za liter
vode v plastenki se zlije mimo pet litrov, porabi četrt litra
nafte, nato pa še plastenka konča na deponiji. Zraven se iz
plastenke emitirajo v vodo še nevarne kemikalije, ki so
hormonski motilci. Zato sem bolj naklonjen vodi iz pipe, če
upoštevamo sedanji evropski standard 0,1 mikrograma kemičnih
substanc na liter. Če bi se propagirala voda iz pipe, če bi
država dala trdnejša jamstva, da je nadzor res dober, da bi
javljala, kdaj se pojavljajo kontaminacije, da bi ljudje dobili
nazaj zaupanje v vodo iz pipe, bi prek tega varovali primarne
vodne vire. Vsak pomik v smeri ustekleničene vode pomeni, da
smo se odrekli vodnim virom. Vprašanje vodne varnosti je
vprašanje nacionalne varnosti. Nacionalna varnost niso samo
vojska, policija, tanki in patrie, ampak predvsem pitna voda,
rodnost prsti in genski viri.
Vaš naravni zaveznik bi moralo biti torej prav ministrstvo za
obrambo?
> Pred leti smo poskušali najti stik z njimi, ko smo
razmišljali o monitoringu pitne vode. Rekli smo, da bi naredili
karto naravnih izvirov, ki še niso vključeni v vodovodne
sisteme, da bi pri sto takih izvirih redno opravljali biološko
testiranje. To ni interes samo vojske, ki bi imela rezerve, če
bi izbruhnila vojna, ampak tudi, če bi zaradi kontaminacije
upadla oskrba z vodo delujočih vodovodov in bi brez vode ostala
cela naselja. Vojski smo predlagali, da bi naredili kataster
teh vodnih virov. Najprej so rekli, da jih zanima, potem pa nič
več.
Zakaj se nikoli ne pojavi minister, ki bi rekel: v mojem
mandatu bo voda tako čista, da bodo ljudje lahko plavali v njej
in jo pili?
> Točno takšen stavek je izrekla švedska sekretarka za okolje.
Pri nas je bizarno, da ministrstvo za zdravje propagira zdravo
življenje, tiska plakate, kako naj jemo več sadja, hkrati pa
vemo, da je 70 odstotkov sadja in zelenjave kontaminiranih s
strupi in tega ne bi smeli jesti. Namesto da bi delovali
preventivno in rekli, da bomo vsaj v šolah in vrtcih zagotovili
biotsko hrano, saj imamo nekaj tisoč sonaravnih kmetij, je
kmetijsko ministrstvo naredilo vse, da bi jih ne bilo več. To
je tragedija. Če bi z delom subvencij podpirali ekološko
pridelano hrano! Zadnji ukrep Tonyja Blaira, preden je
odstopil, je bila vpeljava sonaravno pridelane hrane v vrtcih.
Zakaj pri nas ni podobnega? Mislim, da je naša oblast dovolj
dobra preslikava razpoloženja med ljudstvom. Pri nas je jasna
bipolarizacija na skupino ljudi, ki narašča in ki stavi na
kakovost življenja, in večino, ki se gre potrošništvo ter roma
v megamarkete in na razprodaje.
Kaj lahko stori manjšina, denimo na Celjskem, kjer je izmerjena
visoka kontaminacija zemlje?
> Mislim, da je na evropskem sodišču vloženih že 140 tožb zoper
državo, kajti nihče ne zavaruje teh ljudi. Brez uspehov so
pisali inšpekcijskim službam, se obrnili na župana. Teh
primerov je v Sloveniji veliko, tudi primer Lafargea bo končal
na evropskem sodišču. Blizu Dobrne, v kraju Socka, so domačini
množično umirali za rakom, ker so škropili hmelj pod njihovimi
okni. V dolini so pridelovalci hmelja po 18-krat na leto
škropili s pesticidi in vsaka hiša je imela po enega mrtvega
ali enega s karcinomom. Potem sta mi pisala lokalni župnik in
zdravnik, ki sta bila nemočna. Za župnika še razumem, da je
nemočen, samo da lokalnemu dohtarju ni uspelo prepričati
nikogar nad seboj? Z aktivisti smo dosegli, da so morali
plantaže hmelja umakniti stran od hiš, toda tamkajšnja zemlja
je še vedno kontaminirana.
Kakšno je torej pivo, ki ga pridelujejo iz tega hmelja?
> To je problem. Pred desetletjem sva v Mladini z Jako Elikanom
naredila članek o tem, da smo v Sloveniji prvič testirali,
koliko ostankov pesticidov je v vinih. Našli smo krepke
številke in smo jih objavili. Vinarji so vložili tožbo zoper
časopis. Z Botterijem smo se takrat dogovarjali, kaj narediti.
Spravili smo kontra vzorce za neodvisno tretjo preiskavo.
Hrvatje so takrat odpovedali veliko pošiljko vin, česar naj bi
bili krivi mi. Iz vsega ni bilo nič, zakaj vsaka neodvisna
preiskava bi pokazala točno toliko strupa, kot smo ga bili
našli mi. Vprašanje vina je v Sloveniji problem, saj je trta
toliko škropljena, da večina mošta sploh ne povre. Dodajati
morajo umetne kvasovke, ker s fungicidi pomorijo naravne
kvasovke.
Problem je tudi z medom. Koruzno seme se nataplja v
klotianidinu in potem, ko koruza kali, je vsa rastlina
strupena, v cvetu pa je strup petkratno koncentriran. Priletijo
čebele in klotianidin konča v medu, z njim pa v človeku, ki ta
med je.
Zakaj torej na etiketah za pivo, vino in med ni podatkov o
količini vsebovanih pesticidov?
> Rešitev je postavljena na glavo. Ko bo osveščenost v družbi
večja, bo to postala tržna niša za kmetovalce, ki pesticidov ne
uporabljajo. Potem si bodo oni dali ponosno napisati, da v
njihovih izdelkih niso našli nič strupenega.
Vprašanje potrošnika: katere ribe so bolj neoporečne, morske
ali rečne?
> Načelno so reke veliko bolj kontaminirane kot morje. Reka, ki
je kontaminirana, je zelo kontaminirana. Bi pa opozoril na
nekaj, kar ljudje navadno ne vedo. Grem v ribarnico in imam na
izbiro sardelo, osliča in tuna. V prehranski verigi oslič je
sardelo, tun pa osliča. Če je v sardeli enota toksina, jih je v
osliču desetkrat več, v tunu pa stokrat. Kadarkoli izbiramo
hrano, moramo biti pozorni, na kateri stopnji prehranske verige
je. Vedeti moramo, da je tun najmanj stokrat bolj kontaminiran
od sardele, najmanj toliko, ker ima sardela kratko življenjsko
dobo, tun pa živi od 20 do 30 let.
Če izbiram manjše zlo, je torej bolje, da se hranim s
pesticidno koruzo kot z mesom prašiča, ki so ga krmili s to
koruzo?
> Še bolj banalen primer, če damo v verigo še človeka. Imamo
njivo koruze, kravo in žensko, ki doji. Če se ženska hrani z
mesom kontaminirane krave, bo v njenem mleku desetkrat večji
odmerek, kot je v kravjem mleku. Tu se postavi vprašljivost
koristnosti dojenja, vendar teh raziskav pri nas ne delajo.
Nekatera velika mesta na čelu z Ljubljano imajo težave s
čezmerno onesnaženostjo zraka s trdnimi delci. Kakšni so
koncepti reševanja teh težav?
> V Ljubljani poznamo sistematičen izgon vrtičkarjev. V svetu
so močne težnje, da se mesta, tudi velemesta, spreminjajo v
eco-cities. To so tudi mesta, kot so London, Montreal in
Chicago, ki se ne ukvarjajo samo s samooskrbo s hrano, ampak
tudi z izgonom avtomobilov. V Ljubljani se dogaja prav
nasprotno. Namesto da bi postavili garažne hiše na štirih
vpadnicah, ki jih preči obvoznica, in napeljali tramvaj v
središče, rinemo z avti v mesto, kjer v središču postavljamo
garažne hiše. Promet je eden glavnih emitorjev trdnih delcev v
zrak. Sedanji koncept mesta je gradbeno profitno navdahnjen za
nekatere sloje, ne bomo pa govorili o problemih, ki jih bomo
umaknili pred javnostjo. O tem ni zaželeno govoriti. Čedalje
pogosteje se dogaja, da politika sama odloča, kaj je problem,
kdo ga bo reševal in kako ga bo reševal. Zato uporablja
ekspertokracijo, tisti del znanosti in stroke, ki je malce
skorumpiran in svoj doktorat proda za dobro šumenje na računu
in napiše ekspertizo, kakršnokoli naročnik želi. V Sloveniji
sploh nimamo neodvisnih okoljskih institucij, niti nihče ne
razmišlja, da bi jih finančno podprli.
Ko je minister Pogačnik spet dovolil uporabo prej prepovedanih
pesticidov, ni bilo opaziti nobenih strokovnih protestov.
> Sprožili bomo upravni spor, s katerim mislim, da nam bo
uspelo spodbiti ministrovo odločbo. Zraven pa bomo vložili še
kakšno kazensko ovadbo. Zbiramo podatke o nevrotoksinih, o
katerih že obstajajo študije, ki govorijo o rakotvornosti teh
snovi pri človeku. Pri nas ministrstvo straši kmete, da ne bodo
mogli več sejati koruze, če jim ne ponudijo teh spornih
pesticidov. Kaj pa Kanadčani, Francozi in Nemci, ki so
prepovedali te strupe in imajo ogromno hektarov koruze? Če
lahko oni nemoteno sejejo koruzo, zakaj bi je naši kmetje ne
mogli?
Polja in njive se zdijo kot ideja sicer večni, toda kakšna je
zdaj rodnost zemlje?
> Če vzameva biozofski pogled na prst. V njej imamo tri
elemente: producente, konzumente in razgrajevalce. Producenti
so kulturne rastline in tiste, ki so ob nepravem času na
nepravem mestu, to je plevel. Plevel moramo eliminirati in
udarimo s herbicidi. Herbicid uniči vse producente razen
ciljnega pridelka, uniči pa na ravni prsti vse mikroorganizme.
Zdaj gledamo drugi člen, to so konzumenti, torej vsa živalska
bitja. Če ta udarimo z insekticidi, bomo potolkli vse živali,
ki razgrajujejo ostanke v prsti. Če pa udarimo še s fungicidi,
uničimo še vse gljive v prsti. Deževniki so izjemno občutljivi
za fungicide. Kmet, ki bo zaradi večjega pridelka uporabljal
herbicide, insekticide in fungicide, si bo zagotovo pokončal
rodnost prsti. Nazadnje bo dobil prst, ki je samo še mineralna
struktura, mehanična opora brez življenja.
Potem si na nizozemskem sistemu paradižnikov in rož, ki jih
gojiš v vodi, v katero samo dodajaš minerale in umetna gnojila.
> Oni so šli v to, ker imajo prst tako uničeno, da je tako
rekoč nerodovitna.
Ali obstaja postopek oživljanja mrtve prsti?
> Pokojni slovenski biolog dr. Nastis Mršić, eden glavnih
avtorjev temeljne knjige o slovenski biološki pestrosti, je
razvil zamisel, da bi izvažali živo prst. Da bi v polja mrtve
prsti injicirali kubuse žive prsti, iz katere bi se širilo
življenje. Enkrat je šel v Bochum, kjer so imeli popolnoma
uničeno prst, tam injiciral živo prst in čez mesece so ga
klicali, da je začela prst oživljati. Lahko bi imeli čudovit
posel z oživljanjem neplodnega sveta v severni Evropi. Pred več
kot desetimi leti sem parlamentu predlagal, naj bi Slovenijo
razglasili za biotski park Evrope. V ograjo bi dali tehnosfero
človeka, ne pa parke. Rekli bi: tule bomo imeli obrtne cone,
tam mesto Ljubljano, tod avtoceste, drugo pa je narava. Nekaj
mesecev pred smrtjo je pokojni predsednik iskal stik z menoj,
kako bi to zamisel obnovili. Toda takrat, ko je bil predsednik
vlade, tega ni razumel, je imel pa vso moč, da bi kaj naredili
iz tega.
Značilnost Slovenije niso samo množica skritih morišč, ki jih
zadnja leta odkrivajo, ampak tudi množične deponije nevarnih
odpadkov, ki so skrite pod travniki. Kakšna je usoda teh
podzemskih odlagališč?
> Za Mladino sem na Dravskem polju nekoč igral raziskovalnega
novinarja in odkrili smo odlagališča nevarnih odpadkov v
gramoznicah. Pričakovali smo, da jih bo država sanirala, saj
smo podpisniki stock-holmske konvencije, ki predpisuje
izkopavanje starih grehov. Do danes se ni zgodilo nič. Celoten
akvatorij Dravskega polja je za nekaj stoletij kontaminiran, če
strupi iz starih sodov pronicajo v podtalnico. Ne morem dojeti,
da ministri ne nekoč ne danes nič ne ukrenejo.
Zgled pasivnega okoljskega kriminala?
> To je opustitev preprečitve kriminalnega dejanja. Lani je
začel veljati nov kazenski zakonik. V javnosti ga poznamo bolj
po polemiki o dosmrtni ječi, prinaša pa tudi umestitev
uničevanja okolja med kazniva dejanja. Začeli ga bomo
uporabljati, predvideva namreč tudi zaporne kazni.
Danes je brezupno. Name se obrača na stotine ljudi iz vse
Slovenije, kaj narediti. So v popolnem brezpravju.
Zakaj se ljudje obračajo na vas in ne na ministrstvo za okolje,
ki po funkciji varuje naravo? Ste nekakšen okoljski ombudsman?
> Ja, ha ha. Rad pomagam, ampak včasih sem tako zasut, da ne
zmorem. Ljudje potrebujejo predvsem pravne nasvete. Pri nas ni
odvetnikov, ki bi bili specializirani za okoljsko pravo, čeprav
bi bilo tudi to donosno. Ko sem hodil po Pomurju zaradi
onesnažene vode, sem se pogovarjal z župani, ki so mi kazali,
da analize vzorcev ne kažejo nič alarmantnega. Vzorec je bil
seveda ničen, ko pa analiza ni merila najpomembnejšega -
vsebnosti atrazina in nitratov! Bili so presenečeni in so mi
rekli, da tega niso vedeli. To je vprašanje ekološke
pismenosti. Velika večina politikov je ekološko popolnoma
nepismena, da o zdravstvu ne govorim. To je nacionalna
katastrofa, saj se zdravniki sploh ne zavedajo, da je zlo v
okolju, ne samo v bakterijah. Tudi splošna ekološka pismenost
prebivalstva je obupna.
Kakšni so učinki vašega opismenjevanja?
> Ko predavam po Sloveniji, mi daje dober občutek to, da je
odziv ljudi vedno večji. Čedalje več ljudi prihaja na
predavanja. Vsak poslušalec, ki pride, potem vsaj še dva
zastrupi z ekoidejami. Mislim, da že 12 do 15 odstotkov
Slovencev krepko razmišlja o kakovosti življenja. Ko jih bo več
kot 20 odstotkov, bodo dobili vpliv na javnomnenjske voditelje
in začelo se bo spreminjati tudi javno mnenje.
V njem danes vlada mit čistoče, kuhinje in kopalnice so polne
plastenk s čistili.
> Američani so naredili eksperiment in so več kot 200 stanovanj
14 dni pustili brez čiščenja. Potem so vzeli mikrobiološke
vzorce. In kje so našli največ bakterij? Na tipkovnicah
računalnika jih je bilo 200-krat več kot v straniščni školjki,
ki so jo medtem splakovali samo z vodo. V istem razredu sta še
mobitel in daljinec. Vse zlivanje čistil in razkužil je
posledica reklamne obsesije s sterilnostjo stanovanj. V
stranišče bo ekolog od časa do časa vsul nekaj sode, da očisti
vodni kamen, in sol. Absurd potrošništva je, da danes prodajajo
zelo nevarna čistila z učinkom sode, ki so petkrat dražja od
iste količine sode.
Ali ni ta potrošniški absurd možen zato, ker človek nima več
primarnih znanj in ni več sposoben sam karkoli izdelati. Za
vsem, kar potrebuje, teka po trgovinah?
> Stara znanja, ki so jih imele še naše babice, izginjajo. Moja
mama je celo stanovanje očistila s soljo, sodo, kisom, limono
in vodo. In je sijalo in dišalo.
Večina ljudi danes sploh ne zna gojiti zelenjave. Brez dvoma
prihaja prehranska kriza. V Sloveniji uvažamo dve tretjini
hrane, Kitajska ima strahovito erozijo prsti, reke so
spremenili v greznice in kanale. In ker razmišljajo strateško,
vdirajo v Afriko, tam kupujejo cele pokrajine plodne zemlje.
Tomo Križnar mi je pravil, kako postajajo lastniki zemljišč po
Sudanu. Ne le ekonomska kriza, prihaja tudi sprememba podnebja.
Leta 2005 je bil sončni minimum. Zadnja velika suša je bila
leta 2003. Obdobje suš se je končalo, začela so se neurja.
Vstopamo v čas ohladitve za približno 2 stopinji. Začeli se
bomo prilagajati mrazu.
Kako se kot ekolog prilagajate delovanju v državi?
> S prijatelji Pretnarjem, Kodermacem in Firbasom smo v jedru
povezani v elektronski mreži. Zraven obstaja še mreža
aktivistov; reševali smo plinske terminale, ustavili gradnjo
pomurskih elektrarn, omejujemo delovanje Lafargea, ustavili smo
neumne načrte na Savi Dolinki. Nimamo nobenega sedeža, nobene
formalne organizacije, nismo društvo, nič nas ni, toda ko je
problem, gremo vsi tja pomagat; to se je izkazalo za izjemno
uspešno. Hkrati to mobilizira ljudi. Poglejte, zdaj me kličejo
ljudje izpod Potoške gore. Neki avstrijski baron je dobil z
denacionalizacijo nazaj gozd in v njem so opravili golosek,
nekaj tudi pod pretvezo boja proti lubadarju. S tem se je
razsul hidrorežim in teren se je začel premikati, tako da jim
hiše pokajo. Najprej stare, letos že nove. Inšpekcija se ne
odzove, občine se to ne tiče, zdaj kličejo mene. Drugi primer
so Železniki. Ko je bila ujma, so vsi drveli snemat, jaz pa sem
šel s prijateljem in posnela sva stanje na vrhu, pri izviru
Selške Sore. Našla sva dizaster, serijo napak, ki vsaka zase ne
bi povzročila te tragedije. Iz tega delam dokumentarec. Tam je
potencialna bomba. Naslednjič, ko udari ujma, lahko pride še v
Škofjo Loko. Reka ni nič kriva, zadaj so človeške napake.
Pri načrtu gradnje pomurskih elektrarn nam je avstrijski
Greenpeace sporočil, da je zadaj nemški jedrski lobi, ki ima
by-pass podjetje v Avstriji, da bi prikril denar; kupuje namreč
energetske inštalacije. Ti Avstrijci so naredili tretjo firmo z
Dravskimi elektrarnami, ki naj bi postavila šest elektrarn na
Muri. Vsa elektrika iz njih bi šla v Nemčijo.
V Kidričevem so hoteli delati ogromno plinsko elektrarno.
Najprej so hoteli speljati ogromne daljnovode prek Kozjaka.
Ljudje so se postavili, ker so jim hoteli posekati najlepše
gozdove, ki so zadnji habitat za planinskega zajca in jerebico,
zadnje ostanke alpske favne. Da bi naredili največje daljnovode
v Evropi. Skupaj smo gruntali, zakaj nameravajo delati te
daljnovode. Seveda, ideja je bila zgraditi plinsko elektrarno,
ki bi zadovoljevala potrebe po elektriki v Avstriji. Kmetje
niso hoteli prodati gozda, v enem tednu so zbrali 15.000
podpisov in zadeva je ustavljena.
V Trzinu je hotela imeti gospoda elitno sosesko, da ne bo
živela med rajo. Postaviti so jo hoteli v zadnji ostanek gozda,
ki ga imajo domačini za sprehode. Rob so hoteli posekati in
postaviti elitne vile, ljudstvo pa je bilo proti. Legalno ni
šlo, potem so se spomnili trika, da bi sredi gozda naredili
lepo pokopališče za naše pokojnike. Do pokopališča mora jasno
peljati cesta, druga bi peljala ven. Ob zgrajeni cesti bi nato
naklestili vile. Dobil sem se z domačini in jim predlagal
referendum za pokopališče ali proti njemu ter jim svetoval, naj
poprej povedo ljudem, za kaj sploh gre. Rezultat je bil, da 85
odstotkov ljudi ni hotelo pokopališča!
Pobuda vedno pride od ljudi, mi pa imamo mrežo. Z državo sem
imel hude težave. Ko smo pred leti vložili kazenske ovadbe
proti ministru Kebru, smo vsi trije akterji dobili na glavo
davkarijo. To je zdaj namesto Udbe. Zato od tedaj ne maram več
imeti nobene uradne organizacije.
Kakšno je zdravje Slovencev?
> Američani so imeli pred tremi leti blazno akcijo, zbrali so
200 prostovoljcev in jim v krvi iskali različne kemikalije.
Stvar so objavili na spletu, ob vsaki fotografiji so navedli
količino kemičnih substanc, ki so jo v človeku našli, in
zapisali še, kaj to lahko pomeni za zdravje. V Sloveniji bi
bilo pomembno narediti tak monitoring, da bi sploh videli,
kakšen je realen vpliv okolja in prehrane. Kot hudič žegnane
vode se bojijo narediti to. Ko sem na Radiu Študent imel
kontaktno oddajo o hormonskih motilcih, sem dobil sto
prostovoljcev za pregled sperme. Rezultat bo dobil osebno
posameznik, mi pa smo dobili samo skupno sliko. Ko sem dobil
rezultate, sem z njimi odhitel k direktorici Inštituta za
varovanje zdravja. Z vseh koncev nabrana in seksualno aktivna
populacija. Pa mi je rekla, daj no, saj veva, da je četrtina
funkcionalno neplodnih. Zakaj bi vznemirjali javnost? To je
odnos zdravstva.
Ali pa fantki s hipospadijo, z defektnimi lulčki. Lani sem
govoril s kirurgom, ki mi je rekel, da operira samo še te
defektne lulčke, toliko je tega. Prav bentil je. Ko sem ga
vprašal, ali ve, zakaj je tako, ni vedel. Mlad kirurg ni vedel
za problem hormonskih motilcev, ker mu tega ni nihče predaval
na faksu.
Vseh pet obrazov krize, podnebna, prehranska, zdravstvena,
energetska in finančna, je rešljivih s prehodom na samooskrbo
in lokalni trg. Zadnjič se peljem z mojo šjoro v hribe in
naletiva na kmetijo odprtih vrat in sva se ustavila. Dobila sva
tri gajbe hrane za 7 evrov: repe, kolerabe, vsega živega.
Kakšen je učinkovit način, ko izbiraš hrano?
> Enostavno, izključiti moraš pogled. Sit sem bil prerekanja z
otrokoma, ki nista marala starih sort jabolk, ker so bila
pikčasta, onadva sta rekla, da so krastava. Pa smo se šli
igrico: zavezal sem jima oči in sta ugibala, katero jabolko ima
najboljši okus in vonj. Izbirala sta med petimi, najboljša so
bila seveda najbolj krastava. Od takrat sem ju navadil na
visokodebelna jabolka. Takšno vajo delamo z otroki v ekošolah.
Trgovci nategujejo rajo ravno s tem, da je vse v bleščečih in
umetnih lampah. Bodite pozorni v trgovini na lampe, boste
videli, kakšne so žarnice. To je naštudirano v nulo. Pred leti
sem debatiral s tehničnim direktorjem Maximarketa, ki se mu je
blazno mudilo v Hongkong nakupovat najnovejši model lamp za
osvetljevanje hrane. Pod njimi hrana prav žari, bodite pozorni
na zelenjavo, sadje in meso.
In pri nas mesta ne spodbujajo zunanjih tržnic.
> Trdim, da bodo v dveh do treh letih police v megamarketih
precej prazne. Sistem transportov hrane bo razpadel. Vsaka
država bo začela skrbeti samo zase. V Ameriki poteka blazna
akcija ťGardens of VictoryŤ. Med drugo svetovno vojno so morali
oskrbeti ne samo svojo vojsko, ki je bila v Evropi in na
Pacifiku, ampak so s hrano oskrbovali tudi druge države, kjer
so bili lačni. Zagnali so projekt 25 milijonov večjih vrtov, od
koder so vso pridelano hrano pošiljali v Evropo. Danes ta
projekt množično obnavljajo, velika mesta zdaj odstopajo cele
kvarte za vrtičkarje. Ljudje hodijo na tečaje vrtičkarstva in
kuhanja hrane, ker ne zanjo več kuhati iz osnovnih surovin.
Chicago ima blazen program vrtičkarstva, vsem težko zaposljivim
in brezposelnim ljudem daje mesto priložnost, da si vsaj hrano
pridelajo sami.
Če poleg krize upoštevamo še napovedi klimatologov o ohladitvi,
ki naj bi leta 2012 znašala nekaj stopinj, bo motena tudi
pridelava rastlin. Pri nas imamo v skladu kmetijskih zemljišč
ogromne količine zemlje, ki stoji. Več kot pol milijona
hektarov, nekaj špekulirajo s stavbnimi zemljišči. Ta sklad bi
lahko bil vir za samopomoč, ko bo treba reševati prehransko
vprašanje Slovenije. Imamo samo tretjinsko samooskrbo s hrano.
Če pa bi šli v sonaravno kmetovanje, dobimo takoj na
desettisoče delovnih mest. S prodajo biohrane pa sploh ni
problem, mi še enega Milana ne moremo prehraniti. Ni mi jasna
rigidnost oblasti, ki varčuje pri kavi in se gre traparije,
vitalne, osnovne stvari pa stojijo povsem nedotaknjene.
Globalizacije je konec, vsaka država bo iskala svoje načine
preživetja. V Južni Ameriki mora vsak, ki hoče postaviti
market, zraven odpreti še lokalno tržnico. |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
greeny
Pridružen/-a: 25.06. 2008, 18:09
Prispevkov: 888
Kraj: Murska Sobota
|
| Objavljeno: 15 Dec 2009 22:31 Naslov sporočila: |
|
|
Navdušujoče! To, da obstaja tak človek, ki tolko vé in se zavzema za te stvari in je aktiven. Na stvari poskušam vedno gledati kritično, ampak v tem prispevku je toliko podrobnosti, zanimivosti, ki splošno, se mi zdi, sploh niso znane (na žalost), da večini kar moram verjeti. Res kaže na krizo na veliko področjih in da je skrajni čas, da se stvari začnejo spreminjati. Naših politikov trdobučnežev ali preprosto egoistov pa nikoli nisem razumel... Da nedvoumnim rezultatom raziskav sploh ne posvečajo pozornosti oz. jih poskušajo skriti - meni se zdi višek neodgovornosti in nesramnosti.
_________________
Verde, que te quiero verde! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
muha
Pridružen/-a: 29.11. 2007, 15:47
Prispevkov: 10107
|
| Objavljeno: 16 Dec 2009 06:17 Naslov sporočila: |
|
|
Zanimiv članek. Nekatere trditve so v popolnem nasprotju z medijsko vsiljeno miselnostjo.
Zapomnila sem si posebej tisto o prihajajoči ohladitvi leta 2012. Bom budno spremljala, kaj se bo v resnici zgodilo. Nam vrtičkarjem ne bo škodilo, če se bomo na to pripravili vnaprej. Pa naj pride ali ne. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
potonka
Pridružen/-a: 24.01. 2008, 20:07
Prispevkov: 1421
Kraj: izola
|
| Objavljeno: 16 Dec 2009 11:00 Naslov sporočila: Dober članek |
|
|
Mislim , da je gospod Anton resnično povedal bistvo v kakšno pogubo leti človeštvo in kaj je temu vzrok, saj povprečen človek nima vpogleda v te kuhinje , ki se odvijajo iza zakulisja in politika propagira le potrošništvo , medtem pa pozabijo na skrbi , ki bodo že jutri trkale na naša vrata , ko se bo podrl sistem kupovanja hrane v marketih , kajti toliko je brezposelnih ljudi , pa nihče se ne zanima , kako bi si z lastnimi rokami in v lastnem potu pridelal zdravo hrano.
Žal se bojim , da ne bo šlo prav dolgo tako naprej, saj svet res z blazno hitrostjo drvi v samouničenje in le malo je takih razgledanih umov , kot je ta avtor , da ve o čem govori in si to upa povedati in zapisati.
Neki indijanski modrec je izjavil , da bo prišel dan , ko se bo beli človek zavedal , da si s svojimi zelenci($) , ne more več kupiti osnovnega kar rabi za preživetje in to je hrana.
_________________
Veliko srce je zeleno srce.Zelena pomirja,hrani dušo in telo, lepša nam okolje in cel naš planet,
brez nje bi bil svet žalosten in pust. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Sabur
Pridružen/-a: 17.03. 2009, 09:00
Prispevkov: 2540
Kraj: 127.0.0.1
|
| Objavljeno: 16 Dec 2009 12:30 Naslov sporočila: |
|
|
| Fenomenalen članek! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
vida
Pridružen/-a: 03.06. 2008, 09:44
Prispevkov: 1390
Kraj: Podgozd, 510 nm (20km J od LJ)
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
zuf
Pridružen/-a: 05.01. 2008, 01:52
Prispevkov: 2449
Kraj: Vitanje in Litija
|
| Objavljeno: 17 Dec 2009 12:28 Naslov sporočila: |
|
|
greeny, ma bodi pozoren nase, če ti grejo na živce.  Hodi svojo pot, pa boš nekega dne tudi njim odprl oči. Mi ljudje smo država, na nas je vsa odgovornost.
muha, na kratko se mi zdi, da je shranjevanje semen najboljša priprava, da so vsako leto semena prilagojena na našo klimo. Pridelujmo seme, ne kupujmo. Prav tako zasaditev trajnih kultur. Predvsem stare slovenske sorte.
potonka, planet je čisto vredu, ljudje so edino malo "krejeni". Na drugi strani pa je že dosti belih ljudi, ki se zavedajo tiste resnice in delajo v skladu z njo. Tiha revolucija, mirna in polna upanja.
Sabur, glavno, da vemo kje dobiti zalogo kakijev, ko udari pomankanje.
vida, zadnjič enkrat sem slišal o tistih oddajah o vodi, hvala za linke!!!
Lep pozdrav vsem. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Sabur
Pridružen/-a: 17.03. 2009, 09:00
Prispevkov: 2540
Kraj: 127.0.0.1
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Lana
Pridružen/-a: 13.02. 2008, 18:57
Prispevkov: 659
Kraj: Postojna
|
| Objavljeno: 25 Dec 2009 21:02 Naslov sporočila: |
|
|
| Vselej zelo rada berem Komata. Zdi se mi zelo trezno misleč človek. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
