 |
Vse o vseh rastlinah
Za nas z zelenimi prsti ...
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
venet
Pridružen/-a: 20.07. 2010, 08:27
Prispevkov: 141
Kraj: Fram
|
 Objavljeno: 07 Nov 2013 22:04 Naslov sporočila: Samotni pešec |
 |
|
Prvi korak, drugi, 3, 4, 5, 6, 7, ……
Ura je šest zjutraj in zunaj je temno kot v rogu. Še mesec se je skril. In kaj delam tako zgodaj? Odpravljam se na na delo v 7,2 km oddaljen kraj Hoče. Opremljen z ročno baterijo in pričakovanji kaj doživeti, me pot popelje najprej skozi sadovnjak in po zrelem grozdju dišeč vinograd. Iz doline slišen jutranji prometni hrup kali nočno tišino, ki pa me v trenutku zopet objame, ko zakorakam po strmi vijugasti gozdni poti navzdol poti starem pokopališču. Sedaj mi nagrobne sveče osvetljujejo pot v nižje ležeče že prebujajoče naselje Fram.
…. 1589, 1590, 1591, 1592, 1593………. Pogledam naprej, ozrem se nazaj, pa nikjer žive duše. Nobenega pešca, le posamezni avti, ki pa me le slepijo.
Pred šolo se zaustavljajo avti. Starši so pripeljali otroke v šolo. Ja, pri nas otroci le še poredko hodijo v šolo peš. Starši jih že od malega navajajo na avto. Ko sem jaz pred 50 leti hodil v šolo, je bil avto dragocenost in takšna redkost, da očetu niti v sanjah ne bi prišlo na pamet, da bi me z avtom peljal v šolo. In še dobro da je bilo tako, saj sem tako s sošolci na poti v šolo doživel vedno nekaj novega.
Tako. Sedaj sem na glavni cesti. Ravno grem mimo avtobusne postaje, kjer velikokrat čakam na avtobus, s katerim se vozim na delo. Toda danes ne. Danes grem mimo. Danes sem pešec. Skupina srednješolcev začudeno pogleduje za menoj, ko se počasi oddaljujem. Cesta nima pločnika, zato hodim ob njej, po travi in pesku. Prvi sončni žatki prebudijo pokrajino. Pred menoj leži dolgi ravni cestni odsek in avti švigajo mimo mene.
…… 3360, 3361, 3362, 3363, 3364, 3365, ……… Pogledam naprej, ozrem se nazaj, pa nikjer žive duše. Nobenega pešca. Samo jaz in moja cesta.
Po 15 minutah pridem do prve hiše na tem delu ceste. Končno me nekdo pozdravi. Sicer ga ne razumem, ker laja in maha z repom, toda vsekakor je prijetneje poslušati njega kot cestni hrup. In ne bo zadnji kosmati prijatelj, ki mu je ta samotni pešec popestril dan.
...................4509, 4510, 4511, 4512, 4513, ……. Pogledam naprej, ozrem se nazaj, pa nikjer žive duše. Nobenega pešca. Samo jaz in moja cesta, na njej pa vsakih nekaj sto metrov tragičen prizor. Povožena muca, včasih lisica, kače, žabe, ptice, a največ je ježev. Iz avta se te morije ne vidi, toda jaz jo vidim, ker pešačim.
Ali ste že opazili, da je ob cesti dosti večja rastlinska raznolikost kot na širnih travnikih? Ob cesti rastejo: potrošnik, navadna kislica, širokolistni trpotec, ptičja dresen, pelin, enoletna suholetnica, navadni rman, navadni regrat, divje korenje, dvoletni svetlin, kamilica, mandroščica, dvoletni dimek, njivski osat in še bi lahko našteval. Kaj pa na travnikih? Nič. Samo trava za silažo, da bo teklo mleko in posel cvetel. Da v mleku ni več prisotnih ekstratov in vitaminov vseh teh ob cesti rastočih zdravilnih rastlin, nikogar več ne moti. Ozrem se preko pokrajine. Le zelena puščava in izza nje hrupna avtocesta.
Hodim in razmišljam. Pol poti je že za menoj in noge se premikajo in premikajo. Ne potrebujejo fosilnega pogonskega goriva, da bi se gibale, samo nekoliko organske substance in kanček od včeraj v meni akomulirane sončne energije.
Peš smo planet osvojili, z avtom ga bomo povozili. Ta čudoviti planet se ne bi smel imenovati Zemlja, temveč planet norcev.
................ 5834, 5835, 5836, 5837, 5838, …………Pogledam naprej, ozrem se nazaj, pa nikjer žive duše. Nobenega pešca. Samo jaz in moja cesta.
Promet se je zgostil. Vsi hitijo na delo. Tudi jaz. Pogledam naprej. Kolona vozil. Semafor je zatajil in že stoji ves promet. Nekateri živčno hupajo, jaz pa jih vse prehitevam. Enega za drugim. Jaz samotni pešec, sem za trenutek hitrejši od njih. Še malo pa sem v firmi, kjer delam. Jo že vidim. Še kakšnih 20 minut. Noge me ne bolijo in počutim se dobro. Prej spočit kot otrujen.
................8756, 8757, 8758, 8759, 8760, 8761, ……. Pogledam naprej, ozrem se nazaj, pa nikjer žive duše. Nobenega pešca. Samo jaz in moja cesta.
Poglej no. Srne in vrane na polju ter postovka nad njimi. Kako lep pogled. Jata škorcev počiva na električnem vodu. Štorklja že išče zadnje kobilice in nepazljive žabe, nedaleč od mene pristaja siva čaplja. Kanja sedi nepremično na vrbi in opazuje dogajanje pod seboj, jaz pa se že približujem moji firmi.
................ 10594, 10595, 10596, 10597, 10598, ………Pogledam naprej, ozrem se nazaj, pa nikjer žive duše. Nobenega pešca. Samo jaz in moja cesta.
Tako, še na levo zavijem in po uri in 40 minut hoje sem na cilju.
................ 11003, 11004, 11005, 11006 in zadnji 11007. korak.
Sedaj pa delat in potem verjetno zopet peš domov. Bom videl. Hoja domov traja nekoliko dlje, ker je zadnji del poti strm. Pa tudi nabiranje gob, kostanjev, lešnikov, orehov, divjega grozdja in sliv mi vzame nekaj časa. Toda ta ponudba je zastonj in ni se mi težko prepogniti in pobrati, kar narava brezplačno nudi.
To je kratko pričevanje samotnega pešca, ki si želi, da bi na svoji poti končno le srečal nekoga, s katerim se bi lahko pozdravil ali celo delil isto peš pot.
Čas: oktober 2013
Lokacija: Slovenija
Od A do B: Morje pri Framu – Hoče
A: moj dom
B: firma
Distanca: 7,2 km
Število korakov: 11.007
Čas hoje: 1 ura 35 minut
Zakaj peš ali avtobus: iz prepričanja, da je tako prav
Razmislek:
Planet spreminjamo v plinsko celico in v njej smo mi. Narava nam ni dala noge, da sedimo v avtu, pritiskamo na plin in onesnažujemo zrak, ampak zato, da hodimo peš in tako krepimo svoje zdravje in ohranjamo čisto okolje. Zato. Stopite iz avta in vstopite na avtobus, vlak, kupite si kolo ali hodite več peš. Bolj kot kdajkoli so dejanja nujna sedaj; moja, tvoja, nas vseh.
_________________
Potomci nas ne bodo cenili po tem kar smo ustvarili, temveč po tem kar bomo ohranili |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Melona
Pridružen/-a: 03.04. 2011, 18:15
Prispevkov: 3031
Kraj: Zasavje
|
| Objavljeno: 08 Nov 2013 07:39 Naslov sporočila: |
|
|
| Se me je dotaknil tale zapis. Tudi zapisi in tematike s spletne strani iz profila. Ker sem nagnjena k temu, da najprej izprašam svojo vest, se ne počutim najbolje. Skupaj s svetom postajam tudi sama vse bolj instant. Vse prevečkrat zmorem potlačiti slabo vest in ideale v pozabo. Venet, občudujem ljudi, ki še zmorete človeštvu nastavljati ogledalo. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
katrinca
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.11. 2007, 16:42
Prispevkov: 10188
Kraj: Maribor
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
venet
Pridružen/-a: 20.07. 2010, 08:27
Prispevkov: 141
Kraj: Fram
|
| Objavljeno: 08 Nov 2013 09:29 Naslov sporočila: |
|
|
| katrinca je napisal/a: | Melona se podpišem pod to.
Hvala Venet. Tako prefinjeno in preprosto znaš napisati bistvo. Res neverjeten dar imaš za to, da trkaš na našo vest. Tako nežno in nevsiljivo. In vendar se dotakneš. Zelo.
Sama bolj "ružim", čeprav bi ljudem rada povedala podobno. Ne gre mi tako dobro kot tebi.  |
Hvala obema za tako srčen odziv. Me je resnično ganilo.
Bom zaokrožil ta moj prispevek še s člankom z moje spletne strani o ekohumanizmu, kaj je opisana naša bit, to, kar je bilo članom tega in podobnih forumih širom sveta dano v zibko...ljubezen do tega planeta, do vseh živih bitji, ki na njem prebivamo. To je enkraten dar, ki ga ni mogoče ovrednotiti z ničemer drugim, kot zahvalnostjo, da smo dobili priložnost ta svet občudovati v vsej svoji veličini, pestrosti in lepoti.
Edino bogastvo je življenje.
Ni bogastvo to kar ustvarjamo in posedujemo, temveč to kar smo, naše življenje in vse živo kar nas obdaja. Vse kar narava za nas ustvarja, nam zastonj podarja, nam daje na razpolago. Vse kar nam omogoča da živimo in preživimo. Čisti zrak, ki ga vdihujemo, pitna voda, rodovitna zemlja, poljščine, ki jih na njej pridelamo, sadje, ki ga iz dreves obiramo, žuželke, ki oprašujejo cvetove, ptice, ki nam pojejo, šumenje gozdov, oceani polni življenja, vsa ta biotska raznolikost, ki nas obdaja in hrani. Vse to je edino pravo bogastvo, naš največji zaklad.
Tudi mi smo del tega zaklada. Enkratni, kot vsako drugo bitje na tem planetu. Vsak od nas je neprecenljive vrednosti. Unikum vesolja. Zaklad, ki se ne da ovrednotiti z denarjem, ne odtehtati z zlatom.
Šele ko bomo to dojeli, se bomo poslovili od današnjega »VEČ IMETI« sveta in pozdravili novi »VEČ BITI« svet. Svet obogaten z humanostjo, socialno pravičnostjo in ekološko odgovornostjo. Svet kjer je življenje edino bogastvo.
_________________
Potomci nas ne bodo cenili po tem kar smo ustvarili, temveč po tem kar bomo ohranili |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
maja89
Pridružen/-a: 05.03. 2013, 13:37
Prispevkov: 33
Kraj: Zasavje
|
| Objavljeno: 08 Nov 2013 12:51 Naslov sporočila: |
|
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
