 |
Vse o vseh rastlinah
Za nas z zelenimi prsti ...
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
sequoiadendron
Pridružen/-a: 30.11. 2008, 10:19
Prispevkov: 341
Kraj: Majšperk
|
 Objavljeno: 27 Avg 2012 06:09 Naslov sporočila: |
 |
|
V petkovem delu je novinar Franc Milošič zelo zanimivo opisal dogajanje na svojem vrtu in njegov odnos do glicinije, ki hoče biti glavna. Edino je po mojem malce zamešal pojma glicinija ali robinija, po mojem je mislil wisteria ali glicinija, ampak to je malenkost.
Robinija in tamariska
Strah je zavladal na našem vrtu –strah pred škarjami. Ko so me oni dan razbohotene grmovnice, bodikave vrtnice, razraščene azaleje in rododendroni, povešave in sedlaste smreke videli, s kakšno gorečnostjo in ihto sem se spravil nad robinijo in kako sem cefral in odškrtaval njene dolge poganjke, so se zagotovo vsaj malo potegnili vase, da bi se skrili pred nasilnežem.
Robinija ali glicinija pa je bila najprej začudena, nato pa na smrt prestrašena in vsa trepetajoča pred svojo zadnjo uro. Ta ovijalka še predobro ve, kako me s svojimi pomladanskimi slapovi modrikastih cvetov z lahkoto omamlja in zapeljuje. Morda je prav zaradi tega zdaj na mladih poganjkih tu in tam pokazala še kakšen svoj cvet, da bi ji zaradi tega pocvetanja in omamnosti nasedel in jo pustil, da do konca izpelje svoj morilski načrt. Več kot očitno se je odločila pokončati v bližini rastočo svilnato mehko tamarisko in prek njenega upognjenega hrbta potem še dolgoigličasti macesen, ki je zdaj v najlepših letih svojega odraščanja.
Več tednov sem opazoval njen nagonski načrt. Najprej se je pritlehno priplazila s svojimi dolgimi vrvičastimi poganjki do tamariskinega debla, in kakor da se zanj niti ne zmeni, mirno rasla naprej vsaj še kakšen meter v dolžino. Poganjek skoraj brez listov pa je nekega jutra vstal iz trave in nizke podrasti in se kot sulica rimskega vojščaka dvignil kvišku, da sem mu najprej celo zavidal, od kod jemlje takšno silno moč. A se še ni prevesilo v poldne, ko je s svojim mehkim vrhom že objel ovratnik najnižje tamariskine veje. Odtlej ga je samo še stiskal, se debelil in z neverjetno lahkoto rasel skozi krošnjo, pri tem pa opletal prav tiste veje in vejice, ki so najbolj bujno rasle in se svetlo zelenile. S to svojo nakano je čakal, dokler tamariska ni povsem odcvetela, kakor bi vedel, da je potem ne bom več vsako jutro in ob blagih popoldnevih občudujoče gledal in se dotikal njene cvetne in listne mehkobe.
Čez dober teden se je po drugi strani na vrh tamariske priplazil še drugi poganjek glicinije. Zgoraj sta se prepletla, kot bi hotela igrati bratsko ljubezen in nerazdružljivost, a sta v resnici le še bolj stegnila svoji dretasti telesi in začela celo tamarisko vleči k tlom. Tam na njenem širokem hrbtu sta se potem naenkrat silno razvejala in z vsemi poganjki spletla že kar cel mrežasti dežnik nad tamariskino krošnjo. Ta pa se je milo in mirno vdajala, odmetavala iglice, ki niso več dobivale svetlobe. Kot ob bolniški postelji sem jo opazoval in čakal, kdaj bo najprimernejši čas, da pridem s škarjami. A zlomek od glicinije se je medtem podal na enako morilsko pot na precej višji macesen. Enaka taktika, enak načrt, enaka hitrost in spet ta silna naravna energija vsakega poganjka. Med tem upogibanjem k tlom, dušenjem s senco in stalnim napredovanjem navzgor pa se tisti poganjki glicinije, ki so ostali na zanjo posebej skrbno pripravljeni opori, niso podaljšali niti za odstotek njihovih bratov na morilskih pohodih.
Postalo mi je vseeno, ali me bo spomladi sploh še omamljala! Zaškrtal sem brezobzirno in močno. Robinija bi zasužnjila in si podredila ves vrt, če bi jo pustil. Revolucionarno ji je bilo treba pokazati, kje je njeno mesto in do kod smo jo v vrtu še pripravljeni občudovati. Rešiti ubogljivo tamarisko, rešiti srednjeletni macesen pomeni rešiti ta vrt. Tudi za krvavo ceno mehko olesenele robinije. Pride čas, ko ji je treba povedati, da je najbolj strupena vrtna rastlina, kar jih poznamo pri nas. Smrtonosna za naše otroke in nas. Pa tudi za druge rastline, ki smo jih posadili v njeni bližini in jih začne hitro izrabljati za svojo oporo. Zato je treba rezati, sekati, lomastiti. Po pameti in brezobzirno. Naša glicinija je kitajska, ovija se z leve na desno stran in to je nezgrešljiv dokaz sorte. Japonska se ovija v obratni smeri. A je podobno nasilna, podobno zasužnji vse okoli sebe. Če letos ne bodo zalegle ostre škarje, bo prihodnje leto sekira. Vrt in njegovo harmonijo je treba rešiti!
Vir : Delo, Franc Milošič
Franc Milošič, Delo
_________________
bukovjek@gmail.com
http://www.panoramio.com/user/1010548/tags/Trees |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
katrinca
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.11. 2007, 16:42
Prispevkov: 10188
Kraj: Maribor
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
katrinca
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.11. 2007, 16:42
Prispevkov: 10188
Kraj: Maribor
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Crazy Frog
Pridružen/-a: 28.04. 2015, 20:31
Prispevkov: 2
|
| Objavljeno: 05 Maj 2015 18:10 Naslov sporočila: |
|
|
Pozdravljeni,
Imamo kitajsko vijolično glicinijo, ki je cvetela zadnjih 15 let ali pa še kakšno leto več. Oče jo je vsako leto obrezoval, tako da je vsako leto obilno cvetela. Letos v začetku aprila je pognala cvetne popke in nič ni kazalo, da bi bilo karkoli narobe. Okoli 12. aprila so bili cvetovi, ki so bili bolj na soncu dolgi že okoli 5-6cm. In takrat je vse obmirovalo. Po dveh tednih ni bilo spremembe in videli smo, da so se cvetovi posušili. Tudi novih vej z listi ne poganja, enostavno se je kar naenkrat posušila. Druga mlajša glicinija, ki je od posušene oddaljena kakšne 4m in 2m višinske razlike pa cveti na polno tako kot vsako leto.
Je pa še ena stvar. Praktično istočasno se je na enak način posušila ena izmed jablan, ki je od glicinije oddaljena kakšnih 8m in 3m višinske razlike. Zacvetela je in se nato posušila.
Zmrzali v tem času ni bilo, ampak glicinija je pred leti preživela tudi zmrzal, ko so pomrznili cvetovi, ampak je listje normalno pognala. V začetku aprila je bilo sicer nekaj deževja. Na mestu, kjer je posajena glicinija se je takrat za nekaj ur zadržala voda, ker smo pod hribom, in traja nekaj časa, da voda odteče če je zemlja razmočena, ampak bila so še bolj mokra leta pa gliciniji to ni škodilo. Jablana pa je na višjem in ni stala v vodi.
Za jablano se oče ne sekira preveč, za glicinijo mu je bolj hudo. Ena od možnosti na katero smo pomislili je, da je morda ob deževju po podzemni vodi prineslo kakšno stvar, ampak zakaj bi to vplivalo samo na glicinijo in tisto eno jablano, vse ostale rastline okoli po sadovnjaku pa so v redu?
Dva metra levo od glicinije, ki se je posušila, pa kakšne 2-3 leta raste nova, ki še ni cvetela, in se je verjetno zasejala iz semena. Ta se ni posušila in je pognala listje pa čeprav je v "enaki" zemlji kot posušena.
Morda kdo ve, kaj bi lahko bili možni vzroki, da je doživela nekakšen šok ali karkoli bi že lahko bilo?
Tukaj sta še dve predlanski fotografiji. Večja zgornja se je letos posušila spodnja manjša pa cveti na polno tudi letos.
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Melona
Pridružen/-a: 03.04. 2011, 18:15
Prispevkov: 3031
Kraj: Zasavje
|
| Objavljeno: 05 Maj 2015 19:37 Naslov sporočila: |
|
|
| Da bi bil kakšen voluhar na delu? |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
katrinca
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.11. 2007, 16:42
Prispevkov: 10188
Kraj: Maribor
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Crazy Frog
Pridružen/-a: 28.04. 2015, 20:31
Prispevkov: 2
|
| Objavljeno: 06 Maj 2015 17:51 Naslov sporočila: |
|
|
Ni nekih očitnih znakov, ki bi kazali na voluharja. Jablana je kar čvrsto vkopana in se ne premakne kar tako z lahkoto. Po tem, kar sem prebral o voluharju, so mu zelo všeč čebulice tulipanov. Samo pol metra od jablane, ki se je posušila, in prav tako povsod po vrtu oz. sadovnjaku imamo zasajene tulipane, ki so lepo cveteli in odcveteli. Nekateri cvetijo še zdaj. Nobenega uničenega tulipana nismo opazili.
Tam kjer raste glicinija pa so zasajene samo rože in zemlja je precej zbita. Ni opaziti nobenih lukenj ali kupčkov zemlje ali kaj podobnega kar bi kazalo, da je kaj rilo pod zemljo. V sadovnjaku je sicer nekaj krtin, ampak so delo krta. Luknje so okrogle in notri so koreninice. Ne ujemajo se z opisom voluharjevih lukenj.
Razen, če se motimo in smo spregledali še kakšen znak voluharja, ne vem ... Je še kakšen škodljivec, ki bi lahko povzročil kaj takšnega?
Drugače pa je oče rekel, da bo verjetno v kratkem požagal in izkopal glicinijo, in bomo videli, če je kaj na koreninah. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
  |
Vse o vseh rastlinah Seznam forumov
-> Okrasno drevje, grmičevje in vzpenjalke
Pojdi na stran Prejšnja 1, 2, 3, 4, 5, 6
|
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Pojdi na stran Prejšnja 1, 2, 3, 4, 5, 6
|
| Stran 6 od 6 |
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
